Select Page

Romanje v Santiago De Compostela – 3. del

Romanje v Santiago De Compostela – 3. del

Prvi dan, 24. 8. 2011

 

Zjutraj je res deževalo. Po zajtrku sva poravnala račun v hotelu in pripravila kolesa za pot. Avto sva na parkirišču pokrila s ponjavo, se prepričala, da imava vso prtljago dobro pritrjeno na kolesu in sedla na kolo. Spotoma sva stopila v vaško cerkev in prižgala vsak svojo svečo po osebnem namenu, ter prosila blagoslov za srečno pot. Nisva vedela, kaj naju čaka.

Najprej prvih 10 km do Saint Jean Pied de Porta in skozi vrata svetega Jakoba, proti španski meji. Pot se je ves čas rahlo vzpenjala in tako so za nama ostajale pod hribe strnjene vasi. Skoraj neopazno sva prečkala francosko-špansko mejo. Naklon ceste je bil konstantno 6%, droben prš nikakor ni ponehal in midva pa sva preznojena od znotraj in mokra od dežja poganjala pedala proti vrhu Pirenejev. Imela sva veliko postankov.

  • Zahtevnost prvega dne 90%

Popila sva veliko vode, ter se vmes preoblekla v suha oblačila. V gosti megli in drobnemu dežju sva zagledala romarsko kapelo na Ibañeti, ki leži na 1057 m nadmorske višine. Zvon je v vetru kar sam zazvonil in skozi  meglo sva opazila romarje, ki so šli po gozdni pešpoti. Tiho so pot nadaljevali proti Roncesvallesu, ki leži preko grebena Pirenejev. In jaz sem bila vesela, da bo tega klanca enkrat konec in, da se bo s tem končal najhujši del romanja. Oh, kako sem se motila!

Orrega ali Roncesvalles v Pirenejih je bil od nekdaj tranzitna pot že v času pokristjanjevanja, okoli leta 813 pa se je začelo romanje h grobnici svetega Jakoba v Galiciji. Roncesvalles je postal zavetišče za romarje. Kompleks zgradb je kar velik in je poleg cerkve, kapel in samostana, tudi velika knjižnica, v kateri hranijo dokumente od 12. stoletja naprej in 500 ročno napisanih (ali prepisanih) knjig. Sem je spadala tudi bolnišnica in škofovska rezidenca. Še vedno je tu veliko zavetišče za romarje, ki se imajo možnost spočiti po napornem prvem dnevu. Tu je tudi velik hotel in veliko avtobusov z romarji, ki si pridejo ogledat svetišče.

Saint Jean Pied de Porta

Ibañeti

Roncesvalles

Huarte

Midva sva si vse samo ogledala, pojedla in spila pivo. V romarski potni list pritisnila prvi žig in pot nadaljevala proti dolini, kjer se je zadržano svetlikalo sonce. Bilo je mrzlo in oblekla sva si zimska oblačila in topla kapa je še kako prišla prav, saj je sledil spust. Pogled je zaobjel dolino, ki se je bohotila daleč spodaj. Vasi so bile zelo lepe in pred hišami so sedeli domačini z rdečimi ruticami in baretkami na glavi, otroci so se razposajeni podili naokoli. Bila sva utrujena in okoli 18. ure začela iskati prenočišče. Vsa romarska zatočišča ali refugiji so bili polni, zatorej sva bila primorana kolesariti dalje.

Prvi dan sva zaključila šele po 21. uri v mestecu Huarte. Prevozila sva dobrih 80 km. Z napotki prijaznih gospa sva našla zatočišče in upravnik naju je prijazno peljal v sobo, v kateri je že smrčal najin cimer iz Venezuele. Raztovorila sva kolesa (to je postal najin vsakdan), si v skupinski kuhinji pripravila toplo večerjo, v čistih kopalnicah stuširala utrujeno telo in si zaželela spanja, ki pa nama to noč ni bil namenjen. Preveč hrupa.

refugio municipal

V refugiu municipal, ki sprejme do 60 romarjev na dan in je odprt od aprila do novembra, sva plačala 6 evrov po osebi. Za kolesa je bilo poskrbljeno.

About The Author

polona

Ljubiteljska kuharica in oboževalka aktivnih počitnic. Po duši je raziskovalka in ljubi spremembe. Uživa v dobrih kriminalkah in je vedno polna nasvetov, kako obrniti življenje na bolje.

Zadnji tviti