Select Page

Romanje v Santiago De Compostela – 5. del

Romanje v Santiago De Compostela – 5. del

Tretji dan, 26. 8. 2011

 

Zbudila sva se v rahlo deževno jutro in se brez zajtrka podala na pot. Po petih minutah sva že gonila v strm klanec in mraza nisva več čutila. Mislila sem na sina, ki je ta dan praznoval rojstni dan.

Pokrajina se je iz kilometra v kilometer spreminjala in naenkrat so naju obdajali vinogradi in oljčni nasadi. Vmes so bili sadovnjaki breskev. Pokrajina La Rioja leži na približno 450 m nadmorske višine.

V kraju Los Arcos sva si privoščila zajtrk in v kavarni opazovala druge romarje, ki so se greli ob čaju in si sušili pelerine. Kratek sprehod ob kolesu in ogled vasi, nato naprej v deževen dan. Dež je po več kilometrih ponehal in sonce je posijalo na požete njive pšenice, ki so tvorile svojevrsten vzorec na vzpetini. Pešpoti so bile zaradi dežja razmočene, zato sva jo ubrala po glavni cesti, kjer sva srečala manjšo skupino prav tako otovorjenih kolesarjev. Ob cesti, ki vodi v Logroño so njive namakane in lepo obdelane. Vode je tu v izobilju. S ceste sva zagledala most čez zeleno reko Ebro, ki naju je pripeljal v (za naju) eno najlepših mest na najini poti – Logroño, ki je glavno mesto vinorodne pokrajine La Rioja. Zelenje in urejeni parkovni nasadi s klopcami, so naju zadržali pri počitku in mirnem uživanju v hrani. Toplota sonca in ležernost sprehajalcev je upočasnila tudi naju, da sva si šla ogledat mesto.

Logroño je univerzitetno mesto, kjer je veliko starih,  znamenitih stavb: katedrala, cerkve, mestna hiša, avditorij, muzeji, parlament pokrajine in še mnogo več. Na trgih je veliko manjših in večjih lokalov, ki ponujajo dobro hrano in lokalno vino pokrajine La Rioja. Vino je bilo res odlično, poleg sva grizljala krompirjev čips in opazovala utrip mesta.

Na poti iz starega dela mesta se arhitektura posodobi, vse se neopazno prelije v modernejši stil. Srečala sva tudi veliko romarjev, saj se tu konča sedma etapa pešpoti in mnogi so prespali v enem od dveh romarskih zatočišč. Za naju je bilo še prezgodaj, zato sva jo mahnila po dobro označeni poti iz mesta skozi park San Miguel, mimo naravnega rezervoarja Grajera in skozi gozd. Ker pa sva bila v pokrajini La Rioja, je bilo seveda ob poti največ vinogradov in sadovnjakov.

Prašna cesta naju je v vročem popoldnevu pripeljala do kraja Navarrete, ki je poznana po tradicionalnem lončarstvu. Medtem, ko sva točila svežo vodo v steklenice, naju je opazovala gruča otrok na kolesih. Radovedni, klepetavi in prav nič sramežljivi, so naju ogovorili.  Zanimalo jih je vse, od kje sva, kakšne znamke koles imava, kako dolgo bova potovala. Klepet je potekal v kratkih stavkih. Nekaj časa so naju spremljali na poti in se z možem pogovarjali o najpomembnejši stvari na svetu – o nogometu. Bili so na poti na kopališče, zato smo se na križišču ločili. V vročini sva nadaljevala pot in prehitevala peš romarje, ki so sklonjenih glav vztrajno prestavljali noge. Buen camino in že naju ni bilo več.

Prispela sva v Ventoso. To je bilo najino tretje prenočevanje, prevozila sva 77 km. Zasebno zavetišče, čisto in mirno, ter prijazna lastnika, ki sta poskrbela za utrujene romarje. Bili pa smo res pisana druščina: Nemci, Španci, Korejci, Američani, midva in še kdo. Ko sva se stuširala in pojedla topel obrok, sva v zaprtem dvorišču na udobnih stolih poslušala mirno glasbo in popila kozarec vina. Noč je bila mirna.

About The Author

polona

Ljubiteljska kuharica in oboževalka aktivnih počitnic. Po duši je raziskovalka in ljubi spremembe. Uživa v dobrih kriminalkah in je vedno polna nasvetov, kako obrniti življenje na bolje.

Zadnji tviti